Diagnozo revmatoidni artritis sem dobila pri 34 letih, po več mesecih čudnih simptomov. Najprej so me bolela zapestja, pa sem si mislila, da je zaradi dela za računalnikom. Nato so prišli jutranja togost, otečeni sklepi na prstih, nepojasnjena utrujenost. Ko sem začela opažati, da me že preprosto oblačenje izčrpa, sem vedela, da nekaj ni v redu.
Obisk pri revmatologu je bil prelomnica. Po začetnem šoku sem si rekla, da se s tem ne bom pustila definirati. Začela sem brati, se izobraževati, prilagajati ritem dneva. Najtežje je bilo sprejeti, da moj tempo ni več tak kot nekoč in da si moram vzeti čas za počitek, poslušati telo, paziti na vnetja.
Zdravila so pomagala, a največji premik se je zgodil, ko sem začela redno telovaditi in spremenila prehrano. Danes živim z diagnozo revmatoidni artritis, a nisem več njegova sužnja. Vsak dan znova izbiram, da se borim – zase in za kakovost življenja, ki si jo zaslužim.
Sprva mi je bilo najtežje sprejeti, da je revmatoidni artritis kronična bolezen, torej nekaj, kar ne bo minilo po treh tednih počitka ali zdravil. Vsako jutro sem se zbudila s togimi prsti in občutkom, kot da sem spala z rokami v pesteh. Čevlji, ki sem jih prej nosila vsak dan, so mi postali pretesni zaradi zatečenih členkov. Bolečina ni bila huda, ampak je bila konstantna, kot droben, nadležen opomnik, da se nekaj v telesu dogaja.
Sčasoma sem se naučila drugače načrtovati dan. Namesto da bi vse stisnila v dopoldne, sem si delo razporedila, vmes vključila kratke počitke in razgibavanje. Pomaga mi tudi, da vodim dnevnik simptomov, tako lahko vidim vzorce, povezane z vremenom, stresom ali prehrano.
Največ mi pomeni podpora partnerja, ki ni le ob meni, ko mi je težko, ampak me tudi spodbuja, ko se počutim, kot da zmorem vse. Revmatoidni artritis je postal del mene, ampak ni več tisti del, ki mi vodi življenje. Zdravljenje, gibanje in notranja naravnanost mi pomagajo, da si življenje vsak dan znova vzamem nazaj.…