Najina prijatelja s katerima se druživa že več kot deset let sta že kar nekaj časa nazaj kupila jadrnico in od takrat sta naju že večkrat povabila na jadranje, vendar je vedno prišlo kaj vmes. Letos pa nama je končno uspelo. Na jadranje smo odšli za celih deset dni, kar je bil že pravi luksuz.
V enem dnevu smo prišli do Dalmacije, tam pa smo jadranje nadaljevali med njihovimi čudovitimi otoki. Vreme smo imeli čudovito, za kar sem bila zelo hvaležna, saj sem se najbolj bala, da nas na morju ujame kakšna huda nevihta. Sama sem namreč bolj prestrašene sorte in kljub temu, da so me vsi trije svarili, da smo na barki povsem varni, mi je bilo vseeno bolj všeč, da nevihte nismo doživeli.
Odkrili smo tako čudovite kotičke in zalive, da se še vedno raznežim ko pomislim nanje. Malo smo se družili, vsak dan kaj dobrega pojedli, vmes pa lenarili, brali in plavali. Ogledali smo si tudi kar nekaj starih obmorskih krajev, Čeprav sem bila na začetku zaradi mojih strahov skeptična, se je jadranje izkazalo za zanimivo izkušnjo. Seveda je pri tem igralo glavno vlogo tudi to, da se med sabo zelo dobro razumemo, saj bi bilo v nasprotnem primeru skupno gibanje na majhni površini verjetno zelo težko.
Po prihodu domov sem še nekaj dni lebdela in podoživljala čudovite trenutke. Možu sem že naslednji dan rekla, da srčno upam, da naju bodo drugo leto spet povabili zraven. Mož mi je namignil, da bi mogoče v prihodnjih letih tudi midva privarčevala za nakup jadrnice in bi si tako jadranje lahko pogosteje privoščila. Če bi mi to predlagal pred enim letom, bi bila zagotovo takoj proti, tokrat pa sem bila tudi jaz za. Sicer bo trajalo nekaj časa, da jo bova lahko kupila, enkrat pa vendarle bo.…
