V mladosti sem bila atletičarka in uživala sem v teku. Kajti tek in tekmovanja zame niso bila nikoli napor, uživala sem v tem. Potem pa so prišla odrasla leta in če sem se še tako nekaj časa trudila, da bi tekla, se je moj tek počasi končal. Tako sem nehala teči kar 15 let. Je pa res, da je v meni vedno nekaj tlelo in nikoli na tek nisem pozabila. Ker sem sedaj živela v mestu in imela družino, sem imela malo časa zase. Prišla pa je še večja želja po teku. Ko sem razmišljala, kako naj to željo uresničim, sem se odločila, da bom tekla in rešila me je tekalna steza. Privlačila me je ideja, da lahko treniram ne glede na vreme in urnik, ter si znova vzamem trenutek zase.
Kako je prišlo do tega, da je danes tekalna steza v mojem domu
Čisto enostavno. Zavedala sem se, da moje telo hrepeni po teku in da nikakor ne najdem časa. Največ kar sem lahko naredila je bilo to, da sem tek enostavno pripeljala v hišo, zato je v hišo prišla tekalna steza za domačo vadbo. Ja, čisto po naključju. En dan sem se po službi odpeljala v športni center in kupila stezo. Nikomur nisem povedala za to, kajti potem bi se vse skupaj zavleklo in mogoče bi me kdo pregovoril drugače. Sama pa sem vedela, kaj si želim in kaj zmorem. Tako sem se odločila, da bo tekalna steza po novem v dnevni sobi. Seveda to ni bilo všeč vsem, ker je bilo tako v dnevni sobi manj prostora. Je pa res, da sem danes hvaležena zato, kajti vsi v družini smo začeli več gibati. To pa je pomenilo, da smo bili manj bolani, ker smo skrbeli za zdravje. Sčasoma sem vzpostavila rutino: krajši intervali, lahkoten tek in včasih tudi hitrejši tempo, ko sem imela več energije. Spremljanje napredka mi je vrnilo zaupanje v svoje telo in me dodatno motiviralo.
Tekalna steza mi je povrnila moje občutke do teka. Kako sem uživala v tem, ko sem spet čutila ta adrenalin in to hrepenenje po teku. Še danes tečem, včasih doma, včasih v naravi. Če razmišljate o prvem koraku, začnite počasi, poslušajte telo in si uredite prijeten prostor za tek – vztrajnost prinese največje spremembe.…